4.2.2012
Po dolgem času,sem ga spet videla. Padal je sneg,kar me je spominjalo na najin prvi poljub.
Že od daleč,ko sem ga zagledala sem se veselila dneva.
Bil je lepši,kot kadarkoli prej.
Ko sem ga zagledala,se je na mojem obrazu že našel nasmeh.
Približala sem se mu,nasmejala se. On se je nasmehnil in me poljubil.
Hodila sva po snegu. Gledala sem ga,njegov nasmeh in lep pogled.
Bil je hladen dan,pravzaprav nisem čutila nič,vse mi je zmrznilo.
Ampak nisem se zmenila na to,čutila sem toplino v srcu,kar me je grelo.
Vbistvu me ni tako zeblo,ampak rekla sem da me zebe.
Podal mi je roko,me pogledal in se nasmehnil.Oči so se mu zasvetile.
Prijela sem ga,bil je hladen,a občutila sem toploto po celem telesu.
Govorila sva neumnosti in se smejala. Njegov nasmeh je bil lepši,kot se ga spomnim.
Bilo je hladno,zato je izpustil mojo roko.Rekel je,da je premrzlo.
Razumela sem ga,čeprav sem ševedno želela njegov dotik.
Ševedno si želim,da nebi tako hitro minilo.Ševedno želim,da se ponovi ta dan.
Pravzaprav še zdaj ne dojamem,da je že mimo in ni poti nazaj.
Šla sva k šoli.Ja moji brezvezni šoli,ki jo tako sovražim.
Saj me ni motilo,sploh opazila nisem. Nisem se zmenila za to.
Pogovarjala sva se.Ja,spet neumnosti. Kaj pa drugega?
Nekaj časa sem ga opazovala,kasneje sem opazila,da se kar trese od mrazu.
Vprašala sem ga,če bo boljše,če ga objamem.
Nisem morala zavrniti priložnosti,da imam cel moj svet v rokah. V mojem objemu.
Hitro sem ga izpustila,zazdelo se mi je kot,da mu je neprijetno.Tega nisem želela.
Čeprav na hitro,sem uživala vsako sekundo v njegovem objemu.
Počutila sem se varno in bilo je tako lepo.
Opazila sem uro.Kmalu je bil čas,da se spet razideva.
Nisem hotela da odide. Hotela sem da ostane,da ga lahko spet objamem.
In tokrat,nikoli ne izpustim. Ampak čas teče in ni se strinjal z mojim željam.
To je pomenilo,da se poslovim.Večer se je končal še z enim poljubom.
Hotela sem mu reči še nekaj. Nekaj kar mu pravzaprav rečem vsak dan.
A nikoli mu nisem rekla,ko sva se videla.
To sta dve besedi,ki imata velik pomen in vem,da njemu lahko to rečem.
Ampak še preden sem se zavedala,ga ni bilo več.
Moje razmišljanje je bilo pregloboko,zato mu nisem rekla.
Še zdaj mi je žal. Ampak pravijo ,,Pusti času čas.''
Zato vem,da ko bo pravi čas,mu bom to rekla.Kar mi bo odleglo.
Čeprav teh besed nisem rekla,pa čeprav ni vse bilo tako kot sem si želela.
Je bil dan poseben in popolen.
In vseeno mi je,jaz ga ševedno ljubim.Vedno ga tudi bom.
{♥}
Ni komentarjev:
Objavite komentar